Omemba: Peter Kolšek

»Črna deklica hrepeni po modrih očeh bele deklice in grozo v srcu njenega hrepenenja presega samo še zlo izpolnitve.«

»Tokove svojega srca usmerjala sem bolje kakor ostrostrelci.«

»Koliko radovednosti, koliko nepreizkušenih idej!«

»Najbolj slečena je pokrajina na Krasu. Potem ko so z njenega obličja izginile tople hrastove hoste, je spodnebna voda razgalila površje do živoskalne matere. Še zdaj lahko vidimo, kako voda lega na živo skalo, kako jo liže v ušesa in grize v nos, kako jo poljublja na oči in raztaplja v vlažnem objemu.«

»Zlatnik poezije bodo posmrtno podelili Petru Kolšku.«

»Malo Veroniko pa bo prejela Hana Vuga.«

»Pesnikova avtopoetičnost je fiksirala njegovo tovrstno ustvarjalnost v realni dotik z bližnjim, resničnim, s spominom na mladost.«

»Ob tem se je Kolšek zavedal nezanesljivosti spoznavnega, zastavljal si je vprašanja, ki so bila velikokrat izkušenjsko preverjena in zato pogosto retorična.«

»Dobro je vedel, da jezik nikoli ne more ujeti bistva biti.«

»Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Če zdaj pogleda nazaj – / ena sama cimetova omotica.«

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da ima značaj vode. Ki se v bralca nataka skoraj neslišno in precej počasi. Poezija, ki ji je treba pustiti nekaj časa, da se je nabere do tistega roba, čez katerega se potem ulije v polno in temeljito bralsko doživetje. Zdi se mi, da je Peter Kolšek pisal predvsem poezijo te vrste. Za bralce, ki se znajo ustaviti in počakati.«

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»To je poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi. V njegovi poeziji z vsemi registri zveni realno življenje.«

»Nagajivo, zbadljivo in puščičasto zna razgrajati po umetniški sceni, sproščeno in drzno verzificira radožive izzive v življenju, a nikoli ne popusti v svoji pokončni drži, ko razkriva sebe in družbo.«

»Poezija na svoj način pomaga živeti.«

»Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem) ...«

»Preden umrem, bi rad videl ves svet.«

»Literatura, še zlasti poezija, film, televizija, kulturna politika, najrazličnejši družbeni fenomeni, pa tudi vsakdanja banalnost realne politike ‒ vse to je našlo odziv v Kolškovem lucidnem in dosledno argumentiranem pisanju, velikokrat začinjenim s pronicljivo ironijo in blagohotnim humorjem, kot pritiče tistim, ki se lahko pohvalijo z žlahtno klasično izobrazbo in razgledanostjo, brez katerih suveren, relevanten in obenem ves čas dvomeč intelektualni razgled tako rekoč ni mogoč.«